Anja Urbanc, konservatorka-restavratorka

ZGODOVINA PRVE SNETE STENSKE POSLIKAVE NA SLOVENSKEM

Rekonstrukcija ohranjenih fragmentov poslikave na južni steni cerkvene ladje iz začetka 15. stoletja.

Cerkev svetega Kancijana v Vrzdencu pri Horjulu je bila zgrajena že v začetku 13. stoletja, a je prvič omenjena šele v popisu kranjskih dragocenosti leta 1526[1]. V preteklosti je bila večkrat prezidana. Sprva neobokana romanska cerkvena ladja, kaže danes baročni videz. Prezbiterij, ki je bil prizidan v času gotike, iz neznanega razloga ni bil barokiziran in je obdržal prvotno podobo. Južno fasado cerkvene ladje prebada nekdanji glavni vhod, kar kaže na to, da je imela cerkev pred današnjim pevskim korov v notranjščini t.i. “gosposko” emporo, kar govori v prid gosposkemu izvoru cerkve. Najverjetneje so jo ustanovili plemiči, morda (neznani) lokalni vitezi[2]. Zvonik je bil prizidan šele v 17. stoletju, pred tem je imela cerkev nad zahodno fasado dve odprti lini v katerih sta bila obešena zvona.

 

Vir: Narodna galerija, Ljubljana

Že kmalu po pozidavi cerkve sta bili severna in južna stena ladje prvič poslikani v fresco tehniki, torej na svež omet. Ohranjenost je slaba, vidna je črtna risba s preprosto obarvanimi ploskvami v zemeljskih tonih. Na južni steni so v zgornjem pasu naslikani prizori Kristusovega rojstva in otroštva, v spodnjem pasu se predvideva, da je bil prikazan prvi del Kristusovega pasijona, ki se nadaljuje tudi na spodnjem pasu severne stene, nad njim pa je naslikana še legenda Sv. Jurija. Poslikavo pripisujejo neznani domači slikarski delavnici t.i. visokogotskega linearnega sloga (3).

Iz neznanega razloga so poslikavo čez slabih sto let (okoli 1410 – 1420) prekrili z novo plastjo svežega ometa, ki so jo v celoti poslikali. Da bi se nova plast ometa dobro oprijela podlage so prvotni omet “nakljuvali” in s tem močno poškodovali omet in barvno plast starejšega cikla poslikav. Avtorstvo novejše poslikave pripisujejo t.i. goriški delavnici.

V 1. polovici 18. stoletja, so v takratni baročni maniri, cerkveno ladjo nekoliko povišali, strop obokali in ga podprli s pilastri, ki severno in južno steno delijo v tri polja. Notranjščino cerkve so pobelili in s tem zakrili, med prenovo poškodovane, freske.

 

Poslikave na stenah ladje so tako ostale zakrite do leta 1925, ko je  Matej Sternen pod nadzorom konservatorja Franceta Steleta, v eni izmed največjih akcij Spomeniškega urada Ljubljana po prvi svetovni vojni, preiskal glavno ladjo cerkve in odkril dve plasti poslikav, naslikani ena vrh druge.

Južna stena ladje, v cerkvi Sv. Kancijana v Vrzdencu pri Horjulu, pred snemanjem mlajše plasti poslikave (vir: INDOK, Ljubljana).

France Stele, ki je poslikavo temeljito pregledal in raziskal, je opisal motiviko ohranjenih prizorov takoj po odkritju. V njegovih zapiskih s terena lahko preberemo, da so bile stenske poslikave najceloviteje ohranjene v srednji izmed treh pol obeh ladijskih sten. Na zahodni stenski poli in ob slavoloku poslikave niso bile ohranjene.

Poslikava na južni steni je v spodnjem delu popolnoma uničena, v zgornji tretjini pa sta ohranjeni dve plasti poslikav, naslikani ena vrh druge. Na ohranjenih fragmentih poslikane plast iz začetka 15. stoletja, so poslikave z rumenim pasom, ki ga krasi vzorec temnih kvadratov, razvrščenih navzkriž, deljeni v dva polja.

Sternenov akvarel prikazuje obe plasti poslikav na južni ladijski steni. Na fotografiji je mlajša plast prikazana v barvah, starejša plast pa je črno - bela. (Akvarel hrani INDOK center, MK)

V spodnjem je naslikan prizor Sv. Treh kraljev, spodnji rob je uničen. Naslikani sprevod se premika od desne proti levi. Opis od leve proti desni: Viden je zadnji del konja s stiliziranim repom in draperija oprsja in suknje moža, katerega noge in glava so uničene. Sledi kralj v lilaobleki z močno nabranimi rokavi in v zelenem plašču. Z desnico kaže predse in gleda nazaj; v levi roki drži gotski ciborij. Za njim gre zastavonoša s težko lasuljo na glavi. Nosi zastavo s polmesecem in zvezdo. Sledi ostanek tretje postave, ki je skoraj popolnoma uničena. Viden je srednji opasni del osebe in konjske noge.”[4] V nadaljevanju je pripis, da je kasneje pri tem prizoru “na novo odkrita, levo od kralja, postava stoječega moškega, ki pije iz majhnega sodčka, oblečen je v rumeno suknjo, prepasano v ledjih, glava je temno-rdeča, črna”.

Pohod in poklon Sv. treh kraljev. Vir: Narodna galerija, Ljubljana.

“V zgornjem pasu je naslikana konjeniška bitka. Vidimo pokrajino s stiliziranimi rastlinami, po tleh so razmetani kosi človeških in konjskih nog. “Od leve proti desni: Bel konj v diru, prednji del jezdeca in njegove noge s koničastimi čevlji; zadnji del belega, močno razkačenega konja; malo naprej je naslikan padapoč konj in na njem naprej padajoča postava v lila obleki in zelenem plašču. – Pod nogami konj so na vsej južni steni dekorativno razstresene cvetlice popolnoma naturalističnih oblik. V barvi je posebno ta del zelo delikaten. Mnogo je bele barve. Pričeske vidnih glav so ob sencih kodraste. Kraljeva brada je zvita v dva kodra in je s tem sorodna še tipom iz prehoda v 15. stoletje.”[5]

Konjeniška bitka (vir: Narodna galerija, Ljubljana).

V nadaljevanju je opisana še poslikava na novejši plasti v tretjem polju nad oknom: “Slikarija je navpično deljena na dva dela. Od desne je ohranjen patronirani zastor. Na njegovem ozadju sta dve dobro ohranjeni figuri. Leva postava je kralj s krono in z velikim šopom las ob sencih. Desna postava za njim je brezbrada in ima na glavi zeleno kapo, ki visi naprej kakor rog. Levo od njih je na temnordečem ozadju viden ostanek glave, proti levi obrnjene postave. Lase ima v pletenici zvezane čez čelo. Spredaj nad čelom ima visoko perjanico, zadaj pa vihrajoče trakove.[6]

Pogled na tretje polje nad oknom ob odkritju poslikave. Vir: INDOK, Ljubljana
Rekonstrukcija fragmentov, po fotografiji originalnega stanja. Osrednji fragment - Kralj in dvorjan - je hranjen v Narodni galeriji, manjša fragmenta hrani Filozofska sakulteta v Ljubljani. (Vir: Narodna galerija, osebni arhiv).
Računalniška rekonstrukcija ohranjenih snetih fragmentov poslikave.

Na severni steni Stele opiše več ohranjenih fragmentov novejše plasti “… Slike deli v dva pasova vodoraven bel pas s črnimi kvadratki (…) Zgornji pas, muzivični vzorec deli na dve sceni. Ena scena je ohranjena vsa, samo vrhovi oseb so od prsi navzgor uničeni. Na desni je scena zarobljena z dvakratnim pasom z muzivičnim vzorcem. Ohranjenih je več draperij: v sredi je lila z navpičnimi , cevkastimi gubami desno pred njo, tako, da jo napol zakriva, je druga postava v rumenkasti, rdečkasto gubani in senčeni, lepi draperiji, ki ovija telo in v dekorativnem oglu pada navzdol od desne roke. (…)

Fragment ni ohranjen, viden je zgolj na fotografijah, ki jih je leta 1925 posnel F. Stele. (Vir: INDOK, Ministrstvo za kulturo)

“Srednji pas je prav tako deljen na dve sceni, po navpičnem pasu, ki je bel in pokrit s črnimi kvadratki. V levem prizoru je viden ostanek čeljusti peklenskega žrela, pod čeljustjo pa skupina ljudi; izdelane so glave treh prednjih oseb: prva je lepa, bradata. Ves prizor predstavlja bržkone duše, ki jih je Jezus rešil pred peklom.”

Fragment, ki prikazuje duše zveličanih, hranjen na ZVKDS Restavratorskem centru (foto: A.Urbanc).

“V desnem prizoru je vse nejasno (…). Pod oknom je prav dobro ohranjena glava svetnice.” S temi besedami Stele opiše prizor, ki je, kot dokumentarni element, ostal prezentiran “in situ.

Fragment prikazuje svetnico, prezentiran je "in situ" v cerkvi sv. Kancijana v Vrzdencu pri Horjulu. (Foto: A. Urbanc)

“Na vzhodni poli severne stene je v polju je nad oknom ohranjen prizor Kristusa na Oljski gori, in sicer prizor Zadnje večerje. Levo[1] od navpičnega delilnega pasu z muzivičnim vzorcem iz rumenih zvezd in drugih geometričnih vzorcev na rdečem dnu je ohranjen ostanek slike zadnje večerje. Miza je uničena, vidi pa se vrsta sedečih apostolov. Na levi je najprej mladobradat mož z nimbom v zeleni in lila obleki. Nekoliko nižje je viden velik nimb glave, ki je bila bržkone, prikazana od zadaj; nad njo je v zelenem plašču in roza obleki sedeč mož, čigar glava je odbita; desnico s stegnjenim kazalcem drži pred seboj. “

in

“Levo od ločilnega pasu je Oljska gora. Vidni so trije speči obrazi: dva spodaj, eden nad njima. Za to skupino je hrib. Na levem robu sta vidni obe Jezusovi roki, dvignjeni v molitvi k višku. Od zgoraj se k Jezusovim rokam steguje roka, bržkone angelova, ki tolaži Jezusa. Ena od spečih oseb je, po pleši sodeč, sv. Peter.”

[1] Najverjetneje gre za napako, opisani prizor Zadnje večerje se namreč nahaja desno od muzivičnega pasu. Levo, od pasu se nahaja prizor Oljska gora, kar je pravilno zapisano v nadaljevanju navedka.

Fragnment, ki ga hrani Narodna galerija, prikazuje prizor zadnje večerje (desno) in Jezus na Oljski gori (levo). (Vir: Narodna galerija).

Sledi mlad, brezbrad mož v roza obleki, nato pa skupina Jezusa in Janeza. Od Jezusa se je ohranil samo levi del glave s križnim nimbom. Na prsih mu leži Janez, čigar glava je dobro ohranjena.”

Fragment, ki, glede na Steletov opis fresk, prikazuje apostola Janeza je poznan samo iz fotografij, ki jih hrani INDOK center, MK.
Rekonstrukcija ohranjenih fragmentov in dveh fragmentov iz fotografskih virov.

Zaradi domnevno celovite ohranjenosti pomembne poslikave iz prve polovice 14. stoletja, je konservator, dr. France Stele, predlagal snemanje mlajše plasti poslikave. Matej Sternen je  pripravil predlog nadaljnjih restavratorskih postopkov in finančno oceno posega [6]:

» Spomeniški urad za Slovenijo v Ljubljani,

Po naročilu spom. urada predložim proračun za prenos fresk (fragmentov) v podružnici na Vrzdencu in restavriranje ostale prve plasti v ladji iste cerkve.Za prenos bi prišli v poštev 4 fragmenti, in sicer v velikosti: 150×90 cm, 115×55 cm, 100×80 cm in 75×55 cm. Material, ki ga moram nabaviti za to delo je: dva lesena okvirja 150×90 cm in 115×55 cm, 6 m platna za prelepljenje fresk, 1 vrečo (50 kg) mavca in dve deski.Snemanje se bo izvršilo na ta način, da bom prelepil omenjene dele fresk najprvo s papirjem, nato pride prilepljeno platno, napeto na lesen okvir, potem se bo freska odločila od zidu in prenesla na železno mrežo napeto v železni okvir. Neposlikana plast se položi na gori omenjeno mrežo in zazida oziroma zalije z malto mešano z mavcem. Ko bo to suho se platno in papir namočita z vodo tako, da isto odstopi, potem se poslikana plast očisti kleja in druge nesnage.

Ostala plast fresk iz 13. stol. v ladji se bo restavrirala na ta način, da se bodo napikani deli ometa zakitali z malto, razpoke se bodo zalile, kjer je omet odpadel se bo nadomestil, potem se bodo na novo zakitani in zazidani deli poslikali z nevtralnimi barvami.

Odkop starega okna v severni steni.

Snemanje fresk, restavriranje ostale plasti v ladji, nabava materiala ter prevozni stroški tja bo stalo okrog 5000 din.

Ljubljana, 15. septembra 1925

Sternen

akadem. slikar«

 

Tako sta Sternen in Stele v dneh 28.9. – 1.10. 1925 izvedla prvi načrtni in dokumentiran postopek snemanja stenskih poslikav na Slovenskem, po nekaterih virih celo v srednjeevropskem prostoru«.[8]

 Stele zapiše, da se ni odkrušil noben važen del ohranjenih fragmentov in se je snemanje »popolnoma posrečilo«, a dokumentira le snemanje treh večjih kosov  (med njimi del poslikave Sv. treh kraljev ter fragment z delom Kristusovega pasijona – motiv Oljske gore in Zadnje večerje) in več manjših kosov z naslikanimi glavami.  

To razliko lahko pojasni dejstvo, da je fragment poslikave na mlajši plasti, ki prikazuje ostanke jezdeca na belem konju,  ostal na originalni lokaciji in je prezentiran in situ.

Celoten postopek prenosa fragmentov na nov nosilec in rekonstrukcijo manjkajočega negativnega odtisa je Sternen izvajal v Vrzdencu. Zaključil ga je do 22.10.1925, ko so fragmente z vozom prepeljali na Vrhniko, od tam pa z vlakom v Ljubljano, kjer so jih shranili v Narodnem muzeju.

 

Od petih fragmentov v hrambi Spomeniškega urada LRS, je le-ta tri večje fragmente dne, 15.7.1957, odstopil Narodni galeriji. Manjši kosi pa so hranjeni na oddelku za Umetnostno zgodovino, Filozofske fakultete UL.

 

Sternen med odkrivanjen poslikav v cerkvi. Sv. Kancijana v Vrzdencu pri Horjulu (foto: Stele, 1925; hrani INDOK, MK)

Izvedbo raziskave sofinancira Ministrstvo za Kulturo, Republike Slovenije.

 

 

[1] Hoffler, str. 219

[2] Hoffler, str. 218

[3] Hoffler

[4] Steletovi terenski zapiski, INDOK

[5] Steletovi terenski zapiski, INDOK

 

[1] Najverjetneje gre za napako, opisani prizor Zadnje večerje se namreč nahaja desno od muzivičnega pasu. Levo, od pasu se nahaja prizor Oljska gora, kar je pravilno zapisano v nadaljevanju navedka.

[6] Steletovi terenski zapiski, INDOK

[7] Sternenov dopis Spomeniškemu uradu, z dne, 15.09.1925, INDOK

[8] Milan Železnik, Ob restavriranju fresk, Varstvo spomenikov 07, str 77.